Z Andreasom Frommom, direktorjem Asfinaga, smo se pogovarjali na 2. gradbeni konferenci »Biznis & trendi v gradbeništvu«, ki je potekala marca v Portorožu (26. in 27. marec 2019), na kateri je predstavil njihov poslovni model, ki ne vključuje le cen in finančno merljivih kriterijev. Asfinag je avstrijski državni upravljavec avtocest; seveda nas je predvsem zanimalo, kako so izbrali izvajalca za gradnjo druge tunelske cevi predora pod Karavankami – izbrali so najcenejšega ponudnika!
Tekst: Vasilij Krivec, Časnik Finance
Koliko podjetij se je prijavilo na vaš javni razpis?
Bilo jih je šest. Da se je prijavilo toliko podjetij, je bilo zelo dobro za nas. Med njimi sta bili tudi dve podjetji, ki sta se prijavili tudi na razpis za gradnjo slovenskega dela.
V katerih primerih na razpisih izberete najcenejšega ponudnika in v katerih primerih ga izločite?
Mi iščemo najboljšo in ne najcenejše ponudbe. Iščemo, kakšno kakovost dobimo za ceno, ki jo postavi ponudnik. Za vse projekte, ki presegajo vrednost 11 milijonov evrov, od leta 2015 uporabljamo katalog kriterijev kakovosti.
Kaj definira kakovost?
Štirje dejavniki: kakovost izvedbe, dobrobiti za uporabnike in prebivalce, okoljska trajnost in energetska učinkovitost.
Ali ste imeli, preden ste objavili razpis za izvajalca gradbenih del za drugo cev predora Karavanke, kakšne izračune o najnižji oziroma najvišji vrednost?
Preračunov o najvišji oziroma najnižji vrednosti ponavadi ne delamo, ampak naredimo predračun. Pri karavanškem predoru smo vnaprej naredili zelo natančne izračune, kot je to običajno za tako velike projekte.
Katero vrednost so za gradnjo druge cevi torej pokazale vaše kalkulacije?
Rezultatov vam ne morem povedati, ker so le za potrebe našega podjetja. Smo pa za izgradnjo te predorske cevi podpisali 90 milijonov evrov vredno pogodbo.
Ko smo se pogovarjali s projektantom karavanškega predora Eleo iC, so ocenili, da se lahko slovenski predor zgradi za 104 do 115 milijonov evrov. V tem okviru je bila tudi večina ponudb. Najnižjo, okoli 89,2 milijona evrov vredno ponudbo je oddal turški ponudnik Chengiz, ki potrebuje referenco za gradnjo predorov Evropski uniji. Ali lahko komentirate njegovo ponudbo?
Seveda tega ne morem komentirati. Gre za zelo zapleteno vsebino, pri kateri nisem sodeloval, zato ne poznam konkretnih podatkov. Zagotovo pa lahko opozorim na naslednje. Pod nobenimi pogoji se ne sme izbrati izvajalec, ki ponudi dumpinško ceno. Podjetja pri tako veliko projektih ne morejo preživeti, če delajo z velikim minusom. Govorim seveda na splošno in ne o konkretnem primeru, saj, kot rečeno, nimam podatkov.
Na predavanju na konferenci Biznis & trendi v gradbeništvu ste govorili tudi o trajnosti. Ta pojem je danes zelo priljubljen in skriva v sebi precej kredibilnih vsebin, a tudi povsem tržno naravnanih sporočil. Pa vendar nam je pri vašem predavanju padlo v oči, da veliko del oddate malim in srednjim gradbenim podjetjem. Zakaj?
Za naše podjetje, ki na leto investira več kot milijardo evrov, je zelo pomembno, da imamo trg. Govorim o trgu ponudnikov gradbenih in z njimi povezanih storitev. Mi dela oddajmo prek javnih naročil. Če se na posamezen razpis prijavi le eno podjetje, to določi ceno. V Avstriji imamo zelo velika in mednarodna gradbena podjetja, kot je Strabag. Na drugi strani je veliko malih in srednjih podjetij. Ni treba biti pretirano pameten, da ugotovimo, da bi z oddajo naročil le velikim podjetjem mala in srednja propadla. Na koncu bi ostala le tri večja podjetja, ki bi lahko mirno določala cene izvedbe naših projektov.
S tem verjetno krepite tudi socialno komponento, saj bi propad malega in srednjega segmenta povzročil višjo stopnjo brezposelnosti in podobne posledice.
Imate popolnoma prav.
Tudi Avstrija torej ne bi bila imuna za kartelna dogovarjanja?
Seveda ni mogoče izključiti, da se podjetja med seboj ne bi dogovarjala, kako si bodo razdelila posle in po katerih cenah bodo delala. S tem pa naročniki, med njimi tudi naše podjetje, ne bi imeli nobenih koristi, ki jih prinaša tržni pristop, v katerem pri javnih naročilih sodeluje več podjetij.
Slišimo in beremo, da dela na avstrijski trasi druge cevi predora Karavanke napredujejo v skladu z načrti oziroma jih prehitevate.
Svoj del druge cevi tega predora smo začeli graditi konec minulega leta. Dela napredujejo po načrtih. Trenutno pod zemljo nismo naleteli na nobeno presenečenje, pri čemer je naša trasa geološko precej manj zahtevna kot na slovenski strani. Kopali bomo izključno v trdno kamnino, kjer je možnosti za presenečenja manj kot pri zelo heterogenih plasteh na slovenski strani. Bomo pa naleteli na vodne žile, kar pomeni največja tveganja.
Kako sodelujete z Darsom?
Pri tem ni nobenih težav. Oni vedo, kaj počnemo mi, mi vemo, kaj počnejo oni. Bistveno je, da smo na obeh straneh dosegli uradno soglasje o gradnji.
Kakšen je zdaj gospodarski položaj v Avstriji?
Gospodarstvo v Avstriji danes rase, sicer ne toliko kot prejšnja leta. Trenutne gospodarske razmere so danes precej dobre. Veliko je vlaganj tudi v različne objekte, kar je dobro za gradbeno panogo.
Ko smo gledali vašo predstavitev, sta nam v oči padli tabeli rasti BDP in dinamike vaših vlaganj. Leta 2009 ste beležili velik upad BDP, obenem pa je bila vaša investicijska aktivnost takrat zelo visoka. Lahko to povezujemo s tako imenovanim proticikličnim delovanjem?
Mogoče pričakujete, da bom pritrdil, vendar vas moram na žalost razočarati. Gre za naključje. Večino investicij, tako novogradenj kot tudi obnovitvenih del, smo načrtovali že prej. Sam Asfinag ravno ne more delovati povsem proticiklično.
Zakaj ne?
Svojih aktivnosti ne moremo zagnati čez noč. Za začetek izvajanja naših investicij so potrebne zelo dolge priprave. Da lahko zaženemo gradnjo novih cestnih odsekov ali drugih objektov, potrebujemo vsaj leto dni.
Kaj se je torej zgodilo leta 2008 in 2009, ko ste imeli najvišja investicijska cikla?
Res je, da se je gospodarska rast leta 2008 znižala s 3,7 na 1,5 odstotka, leta 2009 pa je bila minus 3,8-odstotna. Vendar smo že leta 2007 podpisali vse potrebne pogodbe za projekte, ki smo jih izvedli 2008, enako se je zgodilo tudi 2008, ko smo podpisovali pogodbe za projekte, ki smo jih izvajali leta 2009. Vendar teh pogodb nismo podpisovali zaradi napovedi gospodarske krize, ampak je bilo to naključje. Res pa je, da se vidi, kot da smo to načrtovali.
Vendar ste leta 2009 zmanjšali investicije v nove odseke in povečali investicije v obnove.
Da. To smo predvideli že leta 2008. Zaradi gospodarske krize se je promet po naših avtocestah zmanjšal, zato so nam prihodki upadli. Predvsem je bil viden upad prihodkov od tovornega prometa. Zato smo se odločili, da bomo manj sredstev namenili za novogradnje, več pa preusmerili v vzdrževanje infrastrukture. Vzeli smo torej novogradnjam in nekoliko okrepili vzdrževanje. Slabo vzdrževana cestna infrastruktura je namreč dolgoročno zelo draga.
Ali se infrastrukturna podjetja in državna stanovanjska podjetja sama odločajo o investicijah, s katerimi se ohranja proticiklično delovanje, ali gre za odločitev države?
Pobuda prihaja od države, točneje od našega ministrstva za promet. Naše podjetje tako predlaga, katere projekte bi lahko ob šibkejšem gospodarstvu zagnali prej oziroma katere bi lahko ob pregrevanju gospodarstva in gradbenih dejavnosti zavrli oziroma prestavili. Vendar pa, kot sem že omenil, se naša kolesa vrtijo zelo počasi, zato se ne moremo hitro odzvati.
Se pravi, da se odzivate počasneje, kot se spreminja dinamika vse ekonomije?
Včasih je res tako.
Kdo pa se od javnih investitorjev odzove hitreje?
Ministrstvo za promet se obrača tudi na železniško družbo ÖBB in druge javne družbe, da v obdobjih upada gospodarskih aktivnosti, ki seveda vplivajo na obseg gradbenih del, pospešijo priprave in začetek gradnje večjih projektov.
Prej ste že omenili, da boste pri gradnji svojega dela karavanškega predora zelo verjetno naleteli na vodne žile. Po mojih informacijah so lastniki podzemnih voda lastniki zemljišč, v nasprotju s Slovenijo, kjer so podzemne vode javno dobro. Kakšno odgovornost nosi investitor do lastnikov zemljišč, ki so obenem tudi lastniki teh vodnih virov?
Če investitor naleti na izvir vode, mora predor zgradil tako, da voda teče enako, kot je pred gradnjo. Drugače je lastnik predora zavezan lastniku zemljišča in vodnih virov plačati ustrezno odškodnino.
vir: https://www.mineral-revija.si/2487/Nikdar-se-ne-sme-izbrati-ponudnik-z-dampinsko-ceno